Slovensko društvo za lacansko psihoanalizo – Juno (2025)

Nina Krajnik 

Obstaja fotografija pariških protestov maja ’68, na kateri v gostem dimu molotovih koktejlov pred barikadami na asfaltu leži par, ki se, stisnjen v trdnem objemu, poljublja. Kontrast med političnim bojem, ki ruši samoumevnost obstoječega družbenega reda, ter poljubom dveh, ki v tistem trenutku, kot da pozabita na vse okoli sebe, bije v oči in presune s svojo presežnostjo.

V času, ko poteka oster boj; v času, ki se upira zatiranju; v času zatiranja, ki odpira novo nasilje, pa tudi njune spirale, ki tedaj nemara še ne ve, da se bo protest iztekel tudi v restauracijo tega, čemur se je pravzaprav zoperstavljal – obstaja poljub. Obstaja dogodek, ki prekine z linearnostjo časa in zareže v homogeno tkivo množice. Kakor, da v valu ljudi obstajata dva, ki sta se znašla v drugem prostoru in času. Pa vendar ravno ta poljub – dogodek v dogodku – kot, da predstavlja najsubverzivnejši element slike, pa tudi glavno sporočilo vsakega družbeno-političnega preloma: da je vsak prelom najprej prelom z običajnim tokom lastnega prostora in časa. Naslov fotografije sicer neznanega avtorja je Faire l’amour sur les barricades – Ljubiti se na barikadah.

Ljubezen in politika sta diskurza med katerima bi na prvi pogled težko našli vzporednice. Če ljubezen vodi želja, ki s svojo pozicijo ne-celega vnaša določeno krhkost, odprtost do Drugega in prekinitev s fantazmo lastne vsemogočnosti, se politika izkazuje kot njeno diametralno nasprotje. Prej kot v polju želje (désir), politika deluje v polju zahteve (demande) in zato predstavlja kategorični primer dispozitiva moči.

Ljubezen pa ne le, da ni skladna z močjo, temveč tudi ne z nobenim od njenih derivatov, najsi gre za politiko, znanost, vednost ali umetnost. Kot že v uvodu poudari Recalcati, ljubezni ni mogoče poučevati. Ni je mogoče zvesti na objekt znanstvenega proučevanja, kot to danes pričakujejo nevroznanost, psihoterapija ali psihologija. V njenem imenu se ne vodi politika, saj, kot pripominja avtor, ne obstajajo stranke ljubezni, temveč samo stranke sovraštva. Ljubezni ne moremo priti do dna. Ne moremo je nadzorovati, ne moremo je instrumentalizirati. Ljubezen je tisto, kar v vseh poljih, ki izkazujejo pretenzijo za totaliteto, odpre razpoko. Toda natanko s tem odpira edino možnost uresničevanja družbene vezi.

Ljubezen ni ne politika, ne znanost, ne vednost, ne umetnost. Pa vendar nobenega od teh področjih – ne politike, ne znanosti, ne vednosti, ne umetnosti, zlasti pa ne psihoanalize – brez ljubezni ni možno uresničevati. Brez ljubezni vsaka družbena vez postane perverzija. Politika postane zloraba moči. Vednost postane formalizem praznega znanja. Znanost postane orodje v rokah tehno-oligarhij. Umetnost postane senzacionalističa propaganda. In psihoanaliza postane nemožna. Šele ljubezen je tisto, kar razsredišči narcistično samozadostnost in vzpostavi možnost vezi z Drugim. Ljubezen vnaša manko. Toda ta manko je glavni pogoj vsakega odnosa do drugega in zato tudi vsakega polnokrvnega uresničevanja družbene vezi.

Na tem mestu se torej postavlja ključno vprašanje: kaj je ljubezen danes? Kaj je ljubezen v času, ki promovira »uporabnost, »koristnost«, »neodvisnost« in »samozadostnost«? Kaj je ljubezen v času, ko so se ti označevalci materializirali v svojem najbolj srhljivem – a obenem tudi najbolj pričakovanem – učinku: v eskalaciji vojn, zaostritvi političnih konfliktov, nekro-politikah, padu zakonov, ki naj bi varovali življenja, oralno-sadističnem goltanju privatizacijskega plena, ki vodi v vse bolj pereče nezaupanje in sovraštvo…

Živimo v času, ki cinično zavrača resnico in manko. Iz tega razloga ljubezen, kot je izpostavljal Lacan, tudi ni skladna s kapitalizmom oziroma je v kapitalizmu nemožna. Pogon vsakega dominantnega sistema je namreč neomejen gon, ki ruši vse pred seboj, vsako vrednost zvede na vulgarni materializem in vsako vrednoto izvotli, saj je njegov mehanizem delovanja skladen s strukturo perverzije.

Perverzija Drugega ne vidi kot subjekt, temveč kot objekt. Subjekt v perverziji dogmatično zavrača podobo sebe kot nekompaktnega, razcepljenega subjekta. Namesto tega si pripisuje status samozadostne entitete brez manka, odgovornosti ali simbolne zavezanosti k besedi. Opustošenje, uničenje in užitek v psihični razlastitvi Drugega, ki jih povzroča, so neposredni učinek izpraznjenosti, devastiranosti in opustošenosti subjekta samega ter njegovega občutja praznine. Manko, kastracija in nemoč v perverziji torej niso izključeni, pač pa je odgovor na razsrediščenje, ki ga vnašajo, oblikovan na njihovi utajitvi (Verleugnung, kot bi rekel Freud). V tem smislu je perverzija prototip anti-ljubezni.

Izid prevoda pričujoče knjige Massima Recalcatija ni naključen, saj je postavljen v čas, v katerem se zdi, da je ljubezen zvedena na koreografijo perverznega obhoda okoli Drugega, kjer vez nadomesti užitek v uničenju njegovega statusa kot subjekta. Iz tega razloga lahko danes tudi vso psihoanalitično kliniko razumemo kot kliniko anti-ljubezni. Če so analizanti nekoč v psihoanalizi govorili o bolečinah (in slasteh) ljubezni, danes prej govorijo o bolečinah (in slasteh) odvisnosti od objektov, ki jim dajejo občutek moči in jim omogočajo ljubezen do samega sebe. In ravno zato, ker iščejo moč, so pripravljeni na prostovoljno suženjstvo perverznim dispozitivom moči.

Zdi se, kot da je edina ljubezen, ki je preživela, pravzaprav ljubezen do lastnega Jaza in njegovih koristi. Kakor da je odnos z Drugim zamenjal objekt, katerega lastnost ni le to, da je zlahka na voljo, pač pa predvsem, da je namenjen vzdrževanju ljubezni do svoje podobe. Zato se tudi, kot je poudarjal že Barthes v Fragmentih ljubezenskega diskurza, o ljubezni tako veliko govori, toda skoraj nihče je ne podpira in še manj je tistih, ki ljubezen živijo.

Recalcati prek sedmih poglavij razvije miselno eleganten preplet psihoanalize in umetnosti, s katerim odkriva razsežnosti ljubezni: od prvega srečanja, zaobljube, erotike, seksualnosti, rojstva otroka, ustvarjanja družine, ljubosumja, nasilja, prevare in izdaje, do ljubezni, ki traja. Poglavja imenovana »lekcije« so bila leta 2019 podlaga televizijskih oddaj na Rai 3, kjer so s svojo intelektualno prodornostjo in vizualno dovršenostjo v zadušljiv medijski prostor ter šablonski imidž televizij vnesla dolgo pričakovano svežino. Spajanje etike govora ter scenografske estetike je postavilo navdihujoč primer kako lahko psihoanaliza danes uresničuje svoje družbeno poslanstvo.

Lekcije, pospremljene z bogatimi referencami – od klasičnih del Prousta, Handkeja, Moravie, poezije Pabla Nerude, romanov Elene Ferrante, Rotha in Knausgårda, baročne čutnosti Carravagia, Bertoluccijevega Zadnjega tanga v Parizu, filozofije Sartra in Lévinasa do vojnih spominov Jeana Améryja – tvorijo rafinirano oblikovano zmes, skozi katero kot ravnilo preseka nosilno vprašanje: kaj je ljubezen, ki gori in traja? Ali je nujno, da strastna ljubezen izgori in se konča? Ali ljubezen, ki traja, nujno pristane v praznem vsakdanu običajnih koristi? Kako ohraniti poljub – to najlepše utelešenje goreče ljubezni – skozi čas?

Ta vprašanja so toliko bolj pomembna, v kolikor so postavljena v čas, ki na eni strani promovira hitro menjavo partnerjev, po drugi pa ohranjanje vezi iz pragmatičnih razlogov. Pri čemer pa ne gre spregledati, da sta to pravzaprav sinonima dveh zgodovinskih obdobij, katerih ločnica so bili natanko dogodki maja ’68. Če je bil odnos v času tradicionalnih okvirov podvržen pragmatičnim razlogom (poroke iz ekonomske varnosti, ohranjanje zakona zaradi dolžnosti do otrok…), so se dogodki maja ’68 temu pristopu do Drugega uprli z zastavo seksualne revolucije. Ti. »svobodna ljubezen« je nastopila kot kontrapunkt tradicionalističnim okvirom ljubezenskega odnosa kot dolžnosti oziroma »nesvobode«.

Toda kot je že tedaj opozoril Lacan: Gospodar se vrne. Upor proti represivni instituciji družine z imperativi seksualne revolucije se ni izkazal kot prelom, pač pa kot hrbtna stran patriarhata, saj so dogodki maja ’68 na stežaj odprli vrata kapitalizmu. Identično, kot so v slovenskem prostoru gibanja 80. let prejšnjega stoletja predstavljala ne le osvobajanje od represije jugoslovanskega socializma, pač pa predvsem pripravo na privatizacijo v 90. letih, ki danes, leta 2025, erodira vsako možnost obstoja družbenih vezi.

»Svobodna ljubezen« je v tem smislu popolnoma skladna z duhom kapitalizma, ki za svoje vzdrževanje potrebuje hitro menjavo potrošnih objektov. Četudi so protesti maja ’68 upravičeno nastopili proti okvirom strogega definiranja moško-ženskih razmerij, je njihov učinek proizvedel novega Gospodarja z enako represivno strukturo, kakor je bila tista proti kateri so se uprli. Seksualna revolucija je prinesla profanacijo Drugega in njegovo perverzno razvrednotenje. Partner-objekt družinskega ognjišča je postal partner-prehodni seksualni objekt. Ta zaostritev v razumevanju odnosov, ki Drugega postavlja bodisi na mesto ekonomske funkcije bodisi na mesto zadovoljitve gona seksualnosti, predstavlja dva načina izključitve ljubezni.

Kaj je potemtakem možnost za ljubezen danes? In kaj je njen učinek, kadar obstaja? Recalcati med dvema strukturno enakovrednima (torej enako nezadovoljujočima) pozicijama – torej dolgotrajno ljubeznijo brez strasti in gorečo ljubeznijo, ki ne traja – postavi ljubezen, ki združuje oboje: ljubezen, ki gori in traja. Ta spoj želje in Zakona je značilno lacanski psihoanalitični odgovor. Ljubezen ni dihotomija, pač pa invencija, ki pokaže, kako je šele natanko s sprejetjem lastnega manka možno vzpostaviti ljubezen, ki ravno zato ne postane ljubezen, ki ji vselej nekaj manjka (strasti trajanje ali pa trajanju strast). Ljubezen zavrača prostor in čas, ki subjekta zavajajoče postavlja pred izbiro dveh okrnjenih možnosti.

In ravno zato je ljubezen nenazadnje vselej upor proti običajnemu toku svojega prostora in časa. Ljubezen prekinja z običajnim razumevanjem koordinat sveta in dva izvzame iz njegovega inertnega toka. Toda ravno s tem omogoči odprtje novega sveta. Šele izstop iz množičnih diskurzov naredi prostor za prelom. In zato je fotografija dveh, ki se v besu revolta maja ’68 poljubljata pred barikadami, morda najlepši sinonim za ljubezen.

To sporočilo upora proti toku svojega prostora in časa je bilo skupno velikim zgodovinskim, literarnim ali filmskim ljubeznim: Romeo in Julija, Tristan in Izolda, Rose in Jack, Helena in Paris, Heloiza in Abelard, Shah Jahan in Mumtaz Mahal, Lancelot in Guinevere, Henry in June… Kakor, da nam vse želijo sporočiti, da se z ljubeznijo do Drugega odpira tudi prelom z brutalnostjo sveta, kot je obstajal in se je pred tem zdel nespremenljiv.

A natanko to je tudi učinek vsake ljubezni danes. Vsakdo, ki ne glede na to v katerem zgodovinskem času in prostoru se znajde, ve, kako združiti strast in trajanje ljubezni, ve tudi, kako ustvarjati možnost etične družbene vezi. Ljubezen namreč zaustavlja perverzno logiko zla, ki vsako vez zvede na korist, izračun ali dominacijo. Ljubezen je možnost vezi, ki ni uničenje, profanacija, barbarstvo in smrt. Ljubezen je edino, kar v politiki omogoča, da ni politika zlorab. Ljubezen je edino, kar omogoči, da vednost ni formalistično barantanje. Ljubezen umetnosti daje njeno sublimnost. Ljubezen je pogoj civilizacije.

In nenazadnje je ljubezen tisto, kar o vsakomur govori njegovo resnico. Ljubezen namreč razkrije, kar diskurzi sveta prikrivajo: kako vsakdo vzpostavlja odnos do svojega manka, želje, svoje svobode in odgovornosti do Drugega. Ljubezen pokaže, ali subjekt zmore preseči logiko koristi, izračuna ali dominacije, ki ga obkroža, in vstopiti v vez, ki ga ne utrjuje, temveč preobraža.

Lahko bi rekli: Povej mi, kako ljubiš, pa ti povem, kdo si. Ljubezen je ura resnice, ko se pokaže koliko je nekdo sposoben preseči samega sebe in vstopiti v svet, ki s tem presega brutalnost lastnega časa. Iz tega razloga tudi ni ljubezni, ki ne bi bila upor proti toku svojega prostora in časa. Ni ljubezni, ki ne bi prinesla možnosti dihanja spremembe v zadušljivem ozračju sveta. Ni ljubezni, ki ne bi bila dogodek v dogodku. Ne more se ljubiti drugače, kot pa se ljubiti na barikadah.