Slovensko društvo za lacansko psihoanalizo – Juno (2025)

Nina Krajnik 

Da bi bila izkušnja verodostojna, mora najti resnico v pričevanju. Brez pričevanja ni resnice. To je glavno sporočilo prozopopeje, s katero Recalcati bralca povede skozi agonijo Jezusove noči v oljčnem vrtu Getsemani. Na tem kraju bo Jezus izdan in tukaj se bo odvil njegov boj med željo po življenju ter zavedanjem prihajajoče smrti. Težka, zadušljiva atmosfera, ki se – podobno kot v Velikem inkvizitorju Dostojevskega, ki opisuje Jezusovo vrnitev v Sevillo – prepleta z »vonjem mirte in lovorja«, tiho pade na Getsemani in ugasne svetlobo Hozane. Človek, ki je bil še do nedavna slavljen, postane mučen. Kajti kot že v uvodnih besedah poudari Recalcati: to ni noč Boga, temveč noč človeka – »noč človeške stiske, samote, zapuščanja, popolne ranljivosti in soočenja z negativnim«, v kolikor lahko kot radikalno manifestacijo negativnega razumemo izdajo s strani najbližjih, krivico in tesnobo ob pričakovanju najhujšega.

A kaj pomeni pričevati o svojem izkustvu izdaje, samote in krivice? Pa tudi kaj pomeni pričevati o svoji želji do življenja? Pri tem vprašanju je za začetek pomembno poudariti, da je vsako izkustvo – poleg tega, da je intimno – vselej tudi politično. Čeprav ga v polje zasebnega največkrat potiskajo tisti, ki ščitijo svoje politične pozicije moči. Od tod izhaja sklep, ki nam ga je ob koncu psihoanalitične procedure predal Lacan: pričevati ne pomeni zgolj natančno opisati dogodkov, ki so se nam zgodili. Pač pa je slednje način, kako izkusimo svojo resnico in jo artikuliramo, s čimer se s svojo izkušnjo povežemo. Obenem pa pričevati ne pomeni samo povezati se s svojo izkušnjo, temveč je tudi način, kako besedo povežemo z drugimi in jo tako utelesimo v dejanju, ki ima moč spreminjanja družbenih vezi.

Natanko v tej bližini besede in nujnosti njenega utelešenja se gibljejo vprašanja, ki so skupna psihoanalizi in svetopisemskemu izročilu. Ta bližina ni bila neznana Lacanu, tako kot ni neznana psihoanalitikom, ki zmorejo iz evangeljskih pripovedi danes izvabiti njihov tisočletja živi pulz in z največjo aktualnostjo nagovoriti bralca 21. stoletja. Prvo ime tega – lahko bi rekli kierkegaardovskega branja psihoanalize – je zagotovo Recalcati, ki v svojih delih, kot so Zadnja večerja: Anoreksija in bulimija, Zakon besede: Svetopisemski izvori psihoanalize, Proti žrtvovanju: Onkraj žrtvene fantazme, Jobov krik, Kajnovo dejanje ali pa v dramskem prvencu Amen s pretanjenim občutkom nadaljuje psihoanalitično tradicijo interpretacij biblijskih besedil. Le-te pa obenem reartikulirajo tudi ključne zastavke samega krščanstva in ga postavljajo v središče kliničnih in političnih vprašanj današnjega časa.

Jezus pri tem ne nastopa kot lik mistike ali metafizike – skratka lik »religioznih iluzij«, kot je bilo to prisotno še v Freudovem razumevanju verovanja, ali pa kot to zmotno promovira post-moderni ateizem – temveč v svoji človeškosti. Njegova moč ni v ustvarjanju »nadnaravnih čudežev«, ampak v »njegovi naravi«, v kateri je – kot v intervjuju za Slovensko društvo za lacansko psihoanalizo pravi Recalcati – »nekaj božanskega.«

To je njegova moč besede, ki izzove etike izpraznjeno družbeno ureditev ter poziva k pravičnosti in ljubezni do Drugega. V svetu, kjer »običajno« človeško naravo tvori banalen vsakodnevni boj vseh proti vsem, in v katerem je zloraba Zakona najobičajnejša podlaga za krivico in nasilje, je poziv k besedi, ki se v vsej svoji polnosti utelesi do točke posvetitve svojega življenja etiki želje nekaj, kar v marsičem presega običajnega človeka.

»Bil je pravi Bog in pravi človek«, poudarja Sveto pismo. In ravno v tem zastavku postane jasno, da je Bog pravzaprav sinonim Zakona, ki presega človeško nagnjenje k zlu, prazni besedi in uničenju Drugega. »Zakon iz nebes« je Zakon, ki postavlja mejo človekovemu banalnemu iskanju lastne koristi in njegovi preprosti samozadostnosti. To poslanstvo pa utelesi v glasniku tega Zakona, ki prihaja z misijo, da bi ljudi soočil s posledicami njihovih dejanj (s koruptivnostjo njihove družbene vezi, toksičnostjo njihovih medsebojnih odnosov in samodestrukcijo njihovih življenj), obenem pa jim dal orientacijo o tem, kako živeti v skladu z etiko, ki vse to presega: v svojem sinu.

A kdo je pravzaprav Jezus? Na kakšen način izpolnjuje to poslanstvo? Jezus je v prvi vrsti »zdravilec duše«, vodja novega razumevanja družbeno-političnih razmerij in učitelj male skupine sledilcev. Jezus ni nekdo, ki bi zdravil z nepojasnljivimi čudodelstvi, pač pa nekdo, ki vzbuja transfer in zdravi s svojo prisotnostjo – torej s tem, kar on je in katerega subverzivna beseda poživlja. Gre za obuditev življenja, ko se to zdi mrtvo.

»Kum!«, pravi Jezus. »Vstani!« Začni znova. Prebudi svoje življenje. Živi življenje, ki je živo. To ni skrivnost biološko-scientističnega »vstajenja od mrtvih«, pač pa možnost vstajenja skozi novi označevalec, tj. skozi besedo, ki je na vsakem začetku in je pri Bogu. Ne pri Bogu ezoterike, pač pa Bogu, ki je, kot bi rekel Lacan, učinek označevalca. To je moč besede, ki je tako lastna psihoanalizi, saj z njo vselej prihaja možnost novega začetka; moč ponovnega vstajenja po bolečini izdaje, agoniji samote, melanholiji zaradi krivice, po razočaranju, žalovanju, brezupu…

A obenem je Jezus tudi karizmatični vodja novega razumevanja družbeno-političnih razmerij, ki nasprotuje Zakonu postave kot ga zastopajo farizeji, saj so oni tisti, ki Zakon zlorabljajo. Jezus je oster kritik funkcionarjev sistema in avtoritet vednosti (»pismoukov in učiteljev Postave«, skratka predstavnikov diskurza Univerze, kot bi rekel Lacan). Njegova želja in strast do resnice sta v diametralnem nasprotju s formalizmom Zakona farizejev, ki je povsem izpraznjen svoje funkcije in nastopa samo še kot fetiš, ki zakriva praznino. Beseda farizejev je prazna in ne podaja pričevanja o ničemer. Njihov Zakon je duktilen, saj je že zdavnaj izgubil stik z močjo želje.

Recalcati natanko prek tega, da je Jezus pravzaprav drugo ime za vznik Zakona, ki z resnico nasprotuje utrjenim institucijam, razkriva notranjo logiko vsakega družbeno-političnega preloma in prenos dediščine v času: pravo izpolnjevanje Zakona ni ponavljanje, ampak gibanje. Uresničevanje Zakona ni ideološko prepričevanje ali posnemanje, temveč nenehno obujanje Zakona z njegovim polnim – torej ne birokratskim, pač pa etičnim uresničevanjem. Jezus ni nosilec Zakona administracije, kot so to farizeji, ampak nosilec Zakona želje. Zato je tudi nevaren (v prvi vrsti tistim, ki na račun birokratsko perverznega izigravanja Zakona bogatijo; glej npr. Jezusov anarhizem v Templju).

Recalcati v tej navezavi v svojem značilnem poetično pronicljivem slogu spomni na evangelijsko parabolo o vinogradnikih, ki so uzurpirali vinograde, v katerih delajo in – enako kot farizeji – svoje interese pričeli uresničevati proti interesom Zakona. Se pravi, da so na nezakonit način prevzeli najvišji pomen Zakona in ga obrnili proti Zakonu samemu. Moč, ki bi morala služiti pravičnosti in vzpostavljanju družbenih vezi, so uporabili v lastno korist.

Mar ni ravno v tem natančna definicija izvirnega greha slovenske države – slovenske privatizacije
in zakonov, ki so privatizacijo omogočili? Ali ni ravno v tem možno nazorno videti razloge za aktualni zlom vseh družbenih vezi? Ali niso danes institucije z izvršilno in zakonodajno funkcijo ter institucije, pristojne za nadzor nad varstvom zakonov, pravzaprav zgolj upravitelji privatizacijskega plena? Ali ni libidinalno podaljšanje Zakona v lastno korist vselej smrt osnovnega poslanstva Zakona? Smrt družbene pogodbe? Smrt vsakršne vezi z Drugim? Ni simbolnega pakta. Ostaja samo še golo prevzemanje.

Jezus uči, da je najvišja manifestacija Zakona spoj lastne svobode in odgovornosti do drugega. Torej, ne izbira enega na račun drugega: npr. lastne svobode na račun izbrisa odgovornosti do drugega, kar bi bila v političnem smislu definicija kapitalističnega egocentrizma (levica); kot tudi ne odgovornosti do drugega zavoljo uničenja lastne svobode, kar je definicija tradicionalističnega mazohizma (desnica).

In ravno poučevanje o tem, kako napraviti ta spoj, ki je nazadnje spoj Zakona in želje, je njegova tretja funkcija. Jezus je učitelj male skupine sledilcev, na katere prenaša svoje besede, zato da bi tudi oni lahko naprej ustvarjali drugačne družbene vezi, humanizirali odnose med ljudmi in živeli v skladu z etiko svoje želje. Njegova beseda je govorjena beseda, namenjena oznanitvi.

In natanko tukaj bo nastopila izdaja, ki bo razbila simbolni pakt. Tisti, v katere je imel največje zaupanje, bodo njegovo besedo izdali. Kmalu ne bo več učencev. Ne bo več ljudi, ki jih je z njo prebujal iz običajnega razumevanja sveta. Kmalu bodo tu predstavniki režima, oboroženi z vsemi sredstvi – policijskimi, sodnimi, javnim linčem, sprožanjem govoric, lažnimi obtožbami –, ki ga bodo zasmehovali, tepli, mučili in čigar neizogibni konec bo križanje. Jezus se znajde sam v vrtu Getsemani. Sam z Zakonom, katerega poslanstvo uresničuje. Sam s svojo željo.

Podobo izdajalcev, ki uokvirjata začetek in konec pasjona – Judeža in Petra – Recalcati zariše v kontrastu med preračunljivo politično-ekonomsko izdajo (Judeževi groši) in izdajo iz trenutne šibkosti (Petrove solze). Ne glede na njuno razliko v motivu, pa tudi v posledicah, ki jih ima izdaja za njiju sama (Petrov sram, Judežev samomor), ju druži to, kar Lacan opredeljuje kot popustitev glede svoje želje. Tako Judež kot Peter se v času od Jezusove aretacije do križanja izkažeta predvsem kot slaba dediča. Jezusova beseda, s katero sta se hranila, je zavržena za voljo pridobitve lastne koristi.

Slab dedič pri tem ne pomeni nujno biti slab človek, če rečemo nekoliko kolokvialno, pač pa, da v človeku v tem primeru ni ničesar »božanskega«; ničesar, kar bi ga povzdignilo nad običajno lukrativnost in zlo, ki iz te izhaja. Kot v seminarju o Etiki psihoanalize poudarja Lacan, je običajni človek suženj dobrin in ne nekdo, ki bi svobodno živel Zakon svoje želje. Lastno korist plača po najvišji možni ceni: z izključitvijo svoje želje. Torej z izključitvijo tega, kar ga pravzaprav najbolj intimno opredeljuje. In ker ga ne usmerja več Zakon želje, ga tudi ne usmerja več etika, ki je po Lacanu izključno v tem, da glede želje ne popustimo. Izdajalec je v prvi vrsti nekdo, ki verjame, da se bo z izdajo lahko izognil lastni kastraciji. Ali, z drugimi besedami, svojemu manku, svoji resnici, svojemu dolgu do drugega, svoji ne-vsemogočnosti. Zato že po definiciji živi izumetničeno, z občutkom iluzorne trdnosti in stabilnosti.

Natanko vprašanje popuščanja glede svoje želje pa se v vrtu Getsemani postavi tudi Jezusu. Zavedanje trpljenja, ki ga čaka ni nekaj, kar bi lahko sprejel brez dvoma ali odpora. Jezus ne želi umreti, ampak živeti. Ne želi enostavno sprejeti poti, ki mu jo je namenil njegov Oče. Sprašuje se čemu; sprašuje se zakaj ga mora doleteti takšna kruta usoda. Zato Očeta prosi, naj spremeni svojo odločitev. Prosi ga, naj ga ne pošlje na pot trpljenja in smrti. »Naj gre ta kelih mimo«, pravi. In s to prošnjo razpre najglobljo človeško razklanost med željo po življenju ter sprejemanjem nujnosti, ki presega voljo posameznika.

Na tej točki pa se zgodi odločilni prelom, ki ga vsako razumevanje – najsi bo teološko, psihoanalitično ali pa pedagoško – lahko vidi kot škandalozno in pretresljivo. Oče mu ne odgovori. Ne samo, da so ga zapustili učenci. Zapustil ga je še njegov Oče. Svojega sina je na milost in nemilost prepustil kruti usodi. Ničesar ni več. Obstaja samo še nepredirna tema v vrtu Getsemani.

In natanko tukaj nastopi vrhunec evangelijske pripovedi, ki ga Recalcati maestralno razplete v dveh časovno logičnih sekvencah: v prvi in drugi Jezusovi molitvi. Dramski lok, ki se razpira med tema trenutkoma, sledi notranjemu preobratu subjekta: od prošnje, da bi bil Zakon spremenjen, do sprejetja tega Zakona kot izraza lastne želje.

Če v prvi Jezusovi molitvi med željo in Zakonom nastopa razkorak (Jezus ne želi umreti), v drugi molitvi Jezus Zakon sprejme kot svojo željo. Če bi ostalo samo pri prvi, potem bi bilo njegovo dejanje, da se pusti aretirati, zgolj dejanje mazohizma na podlagi fantazme žrtvovanja, v kolikor  »žrtvovati se« pravzaprav vedno pomeni narediti nekaj iz vnanje dolžnosti, ne pa iz želje. Tako pa Jezus svojega življenja ne žrtvuje, ampak daruje. Torej ravna natančno v skladu z Zakonom svoje želje.

Pogoj, da se Zakon in želja povežeta, nastopi v drugi molitvi. Ta pogoj je samota. Po tem, ko so ga vsi izdali in ko mu Oče ne odgovori, Jezus doživi preobrat. V tišini samote zasliši glas želje in Zakon najde v samem sebi. Svojo usodo bo živel ne kot zunanji Zakon prisile, ki bi ga potisnil v žrtveni mazohizem, ampak kot svobodni Zakon svoje želje. Brez te samote in izdaje, ki ji je botrovala, Zakon želje sploh ne bi bil mogoč. Vse, o čemer je govoril in kar je oznanjal, se mora zdaj utelesiti, da bi postalo verodostojno. Šele s tem bo njegova oznanitev postala resnična.

Podoben logični čas, ki zaznamuje prvo in drugo Jezusovo molitev, kot ju razvija Recalcati, se v evangelijih pojavi še enkrat, in sicer ob križanju, kjer v treh sekvencah nastopijo Jezusove poslednje besede. Prva odraža napetost zaradi želje po življenju in se upira temu, kar se je tragično zgodilo: »Oče, zakaj si me zapustil?« To je trenutek, ki preizprašuje smisel nesmiselnega: zakaj je potrebno doživeti bolečino, zakaj se mi to dogaja in zakaj ni nikogar, ki bi to lahko preprečil? Toda trenutek – ki je v resnici krik groze spričo nepojmljive okrutnosti – se takoj za tem prevesi v to, da Jezus svojo usodo sprejme kot svobodno željo: »V tvoje roke izročam svojo dušo.« To ni predaja zaradi brezizhodnosti, temveč odločitev, da se bo tisto, kar je govoril in oznanjeval, uresničilo. Torej, da bo združil svojo svobodo in odgovornost do Drugega. Pričevanje izkustvo povzdigne v dostojanstvo resnice. In ta izpolnitev se dovrši v dokončnem spoju želje in Zakona. Cilj je dosežen in se izrazi v njegovih zadnjih besedah: »Izpolnjeno je.«

Kaj to pomeni za izdajo, ki jo lahko doživimo sami? Kako znova zaživeti po tem, ko pademo – ne kot žrtev, temveč kot subjekt, ki svojo rano preobrazi v novo moč? Kako se po travmi vrniti v življenje – ne kot tisti, ki travmo preživi, temveč kot tisti, ki se skozi njo prerodi?

Ta pot se skoraj vedno začenja z upanjem, da ne bi bilo tako, kot je, in z vprašanjem, kako je sploh lahko prišlo do tega: zakaj so me zapustili, zakaj so me izdali, zakaj so me poniževali? Toda šele tedaj, ko zavlada samota, se lahko prvič zares soočimo s tem, kar želimo. To pomeni, da željo pričnemo živeti kot svoj etični imperativ in izhajajoč iz tega podamo pričevanje o tem, kar smo doživeli. Ne samo zato, da povemo, kaj se nam je zgodilo. Pač pa da se s svojo izkušnjo povežemo in prek nje vzpostavimo nove vezi, nova srečanja ali spremembe v družbeno-političnem svetu, ki je bil posredni ali pa neposredni vzrok krivice.

Pričevanje je tisto, kar razloči heroja od običajnega človeka. In v tem je na koncu tudi pomen Velike noči kot Jezusovega vstajenja. Ponovno: ne gre za teološko-institucionalno branje evangelija niti za scientistično-hipermodernistični ateizem, temveč za psihoanalitični uvid, ki mu krščansko izročilo predhodi. Jezusova herojska gesta ni le v tem, da v noči v Getsemaniju svobodno sprejme svojo usodo kot svojo željo, temveč tudi v tem, kar predstavlja njegovo vstajenje.

Po trpljenju in križanju se Jezus znova obudi: obudi se s svojo željo in ponovno vstane. To je lokus, ki povezuje noč v Getsemaniju z Veliko nočjo, kjer se spoj želje in Zakona uresniči v dejanju po katerem Zakon ni zunanja zapoved, temveč Zakon subjektove želje. Jezus ponovno živi. Živi po izdaji, trpljenju in zaničevanju, ki ga je doživel.

In prav to je tisto, kar lahko storimo sami, če smo bili izdani ali pa smo doživeli travmatični dogodek. To je dejanje, ki pokaže, da izdaje ni doživel običajen človek, temveč nekdo, ki po izdaji, samoti, trpljenju, zaničevanju, poniževanju ali mučenju lahko znova vstane in živi dalje. Živi zato, ker je v njem preživela želja.

Zato: »Kum!« – »Vstani!« Začni znova, pojdi naprej, ponovno zaženi svoje življenje. Živi življenje, ki je živo. Tudi če smo bili izdani, tudi če so nas zapustili, tudi če smo doživeli krivico. Ne popustiti glede svoje želje. Ljubiti. Ustvarjati. Predvsem pa nikoli žrtvovati, ampak vselej samo darovati. Doživeti izdajo in samoto je že samo po sebi dar. Kajti samo v tej tišini, kjer ni nikjer nikogar, lahko zaslišimo glas svoje želje. Beseda postane meso in se utelesi v pričevanju: v knjigi, novem dogodku srečanja, novem življenju. Brez izdaje in samote tega pričevanja ne bi bilo. In brez pričevanja ni resnice.