Slovensko društvo za lacansko psihoanalizo – Zbirka Juno, 2025

Nina Krajnik 

Vprašanje očeta za psihoanalizo nikoli ni bilo zgolj družinsko vprašanje, temveč eno temeljnih vozlišč, v katerih se prepletajo nezavedno, politika in kultura. Freud ga je utemeljil kot pogoj subjektivacije. Lacan ga je premislil skozi formulo njegovega »izhlapevanja«. Današnji čas pa ga postavlja v samo središče produkcije simptomov, ki izhajajo iz razpada simbolnega reda. V tem razpadu se ne odslikava zgolj izguba tradicionalnih avtoritet, temveč tudi premik k novi konstelaciji, v kateri očetovska funkcija ni več samoumevno dana, ampak postane vprašanje vnovične invencije. Natanko semkaj se umešča Recalcatijevo delo, ki zarisuje zemljevid kako je mogoče misliti očeta onkraj nostalgije po patriarhalnem redu, kot tudi onkraj cinizma brezmejnega uživanja, značilnega za hipermoderni čas. Njegovo pisanje s tem odpira prostor, v katerem se vprašanje očeta pokaže kot vprašanje možnosti prihodnosti – tako subjektivne kakor tudi politične.

Pričujoča knjiga se na ta način uvršča med Recalcatijeve obravnave očetovstva v družini in družbi, kar je sicer prisotno tudi v njegovih drugih delih, kot so Očetnjava brez očetov – Psihopatologija italijanske politike, Telemahov kompleks – Starši in otroci po zatonu očeta in Pot psihoanalize – Od klinike praznine k očetu pričevanja, pa tudi v tistih, ki se osredotočajo na posledice tega izhlapevanja, kot so Sinova skrivnost – Od Ojdipa k ponovno najdenemu sinu in Človek brez nezavednega – Oblike nove psihoanalitične klinike. V njih Recalcati odpira vprašanja t. i. klinike novih simptomov, ki danes nastopajo kot posledica sprememb družbene vezi in se temeljito razlikujejo od tistih, s katerimi se je psihoanaliza soočala v času Freuda in Lacana. Čas, ki kliče po novih konceptualnih utemeljitvah kakor tudi po novih razsežnostih kliničnega dela, je obenem tudi čas, ki spričo eskalacije vojn, političnih napetosti in družbenih kriz kliče po reartikulaciji politike.

Recalcatijeva beseda v vseh omenjenih ozirih prinaša svežino, s katero je mogoče na drugačen način misliti naš čas. Navkljub temu pa je delo tega avtorja, katerega korenine po materini strani segajo tik čez mejo, v Furlanijo-Julijsko krajino, slovenskemu bralstvu do sedaj ostalo razmeroma neznano. Razlog za to je zagotovo tudi pozen nastop lacanske psihoanalize v Sloveniji in njena redukcija na »teoretsko psihoanalizo«, ki je Lacana postavila na mesto subjekta spoznanja, pri čemer je izključila psihoanalitično prakso – torej subjekta nezavednega, ki je bistven za obstoj diskurza analitika. Da bi ta diskurz živel tako v svojem izvornem kliničnem poslanstvu kakor tudi v transmisiji psihoanalitične vednosti in organizaciji Šole, je vzpostavljena serija objav psihoanalitičnih del in z njo pričujoči prvi prevod v knjižni zbirki Juno.

Recalcati, sin cvetličarja iz periferije Milana, ki je po študiju filozofije stopil na pot klinične formacije, je z ustanovitvijo svoje Šole – osnovane na Inštitutu za aplicirano psihoanalizo IRPA in desetini centrov za psihoanalizo novih simptomov Jonas Onlus – v zadnjih dveh desetletjih nedvomno postal eden najzanimivejših divulgatorjev Lacanove misli. Njegovo delo, ki se je na začetku osredotočalo na anoreksijo-bulimijo, nato pa na odvisnosti in latentne oblike psihoz (t. i. »belo psihozo« oz. fr. psychose ordinaire), se iz različnih zornih kotov posveča vprašanju izhlapevanja Imena očeta. To pa obenem predstavlja tudi premik od freudovske klinike nevroz k lacanski kliniki psihoz. Ravno slednja je namreč najbolj emblematična posledica razpada simbolnega reda, ki ga je prineslo 20. stoletje, in je botrovala premiku od psihoanalize, ki je nezavedno utemeljila na osnovi potlačitve želje zaradi represivnih družbenih mehanizmov (Freud), k psihoanalizi, ki se v času po razpadu tradicionalnih avtoritet prvenstveno sooča s simptomi, ki niso povezani z izzivanjem sistemov moči ali konfliktom z očetom, temveč z njegovim iskanjem (Lacan).

Che vuoi? – Kaj želiš? To je vprašanje, ki bolj kot kadarkoli prej zaznamuje naš čas, saj ni toliko povezano z nemožnostjo uresničitve želje, kakor z izgubo orientacije, kaj želja pravzaprav sploh je. Kako želeti, če ni Zakona, ki bi želji podelil dostojanstvo smisla? Ko pade Ime Očeta, pade tudi želja. Posledica tega pa je destruktivni užitek brez meja in brez smisla. V središču so torej napetosti med užitkom in željo, med Zakonom in njegovim mankom ter med svobodo in odgovornostjo, ki opredeljujejo Lacanovega razcepljenega subjekta.

Recalcati v ospredje postavlja prav ta vprašanja. Kaj pomeni očetovska funkcija, ki je v vzpostavitvi zavezništva Zakona in želje? In kaj se zgodi, ko se ta vez med njima prekine? Kakšne so posledice za subjekta in družbeno polje? Če enega od načinov prekinitve te vezi predstavlja »izhlapevanje očeta«, ki zaznamuje naš čas, drugi način predstavlja »zaton očetovske podobe«, značilen za preteklo obdobje. Če je bila v času patriarhalnih očetov kakor tudi političnih totalitarizmov 20. stoletja vez med Zakonom in željo prekinjena z zmago divjega Zakona, ki je željo uničeval, se v našem času ta vez pretrga z navidezno osvoboditvijo želje od Zakona. To pa željo na koncu zvede na raven kaprice ter prisilnega ponavljanja destruktivnega užitka brez smisla.

Simptome, ki nastopajo kot poskus krpanja te raztrgane vezi, danes zato prej kot potlačitev zaznamuje odsotnost meje, kar vodi v različne oblike maničnosti in občutja praznine. Na osnovi Lacanovih konceptov Recalcati tako pokaže, da je bila osvoboditev od despotizma in norih diktatur totemskih očetov – ki so jo s kritiko vseh meja (znani slogan jouir sans entraves) na Zahodu promovirali zlasti dogodki maja ’68 – pravzaprav zgolj prehod na hrbtno stran očeta, ki je, kolikor je hrbtna, tudi zahrbtna, in danes vlada v vsej svoji okrutnosti. To je totalitarizem neomejene svobode brez orientacije, utelešen v triumfu diskurza kapitalista.

In ravno v tem je nenazadnje tudi aktualnost pričujoče knjige za slovenski prostor, ki ne zadeva samo vprašanja očeta družine, temveč tudi vprašanje političnega kompasa. Kaj ostane od Imena očeta kot Imena družbene vezi v času, ko sta dve naraciji, ki sta oblikovali slovensko kulturno izkušnjo – krščanstvo v prvi in jugoslovanski socializem v drugi polovici 20. stoletja – izgubili svojo idolatrično vlogo? Na to mesto pa je vstopila perverzna različica kapitalizma, ki je s privatizacijo družbene lastnine že na začetku zrušila možnost kreacije prostora, ki bi temeljil na povezanosti Zakona in želje. Natanko prekinitev tega zavezništva namreč danes tvori glavni simptom slovenske države: na eni strani imamo Zakon brez želje (votli birokratski zakon, ki omogoča njegovo libidinalno podaljšanje v lastno korist na račun drugih), na drugi pa željo brez Zakona (ki je sinonim za delovanje gona in posledično vodi v vzpon politike brez družbene odgovornosti).

V tem lahko beremo ponosno deklariranje padca Imena očeta in cinizem do vseh oblik meja, ki predstavlja podlago »levega liberalizma«, pa tudi nostalgične poskuse obujanja konservativnih okvirov, ki naj bi z vračanjem k, na srečo že preživelim, oblikam patriarhalnega veličanstva, vzpostavila modro krmilo v družbeno regresijo. Oboje pod parazolom izčrpavanja javnih sredstev, kar je drugo ime za erozijo družbene vezi. Če svobodnjaška kritika vseh omejitev predstavlja idealni humus za razcvet divjega kapitalizma, ki mu je neomejenost ključni pogoj delovanja, pa tradicionalistični diskurz zapade v pozicijo farizejstva, saj je obuditev meja na osnovi mehanizma avtoritete Enega – enega voditelja, enega naroda – ne samo nemožna, temveč že v svoji zasnovi etično kontaminirana. Na eni strani imamo svobodo brez odgovornosti, na drugi odgovornost brez svobode. Oboje pa tekoče prehaja eno v drugo (diktatura v neoliberalizem, svobodnjaštvo v despotizem) in tako vzpostavlja obliko novega totalitarizma, imenovano: politika kaprice. Ta politika kaprice je neposredni učinek uničujočega razpada vezi med Zakonom in željo.

 

»Kaj ostane od očeta v takšni konstelaciji?« se sprašuje Recalcati. Kaj ostane od očeta, ko njegova naloga – da poveže Zakon in željo, ne pa da ju zoperstavi – kolosalno spodleti? Kaj ostane od očeta, ko namesto njegove glavne funkcije združevanja Zakona in želje nastopajo samo njegovi toksični hlapi: Kafkin oče, ki na sina ne zna prenesti ničesar drugega kot strah pred avtoriteto; Freudov ponižani stari oče, ki se ne zmore upreti političnemu nasilju; oče, ki hčerki pripoveduje o svojih ljubezenskih dogodivščinah; oče odvisnika, ki svojemu sinu nikoli ne reče »Ne!«; politični »očka«, ki ga je v času svojega predsedovanja na zabavah z dekleti (papi’s girls) predstavljal Berlusconi; »pra-oče horde«, ki med seboj in sinovi vzpostavlja brutalen hierarhični razkorak; oče, ki posnema stil svojih otrok, briše generacijsko razliko in s tem tudi svojo starševsko odgovornost; nestrpni oče Philipa Rotha (»bil je oče, ker je tako moral …«); oče, ki mu sin v jezi izbije zobe; Telemahov oče Odisej, ki potuje po morjih in sina pušča v neznosni bližini matere; Ojdipov oče Laj, ki zaradi strahu pred sinom, ki bo odrasel in ga prekašal, v obrambi pred prihodnostjo prvi zagreši zločin nad njim. To so podobe očetovstva, o katerih piše Recalcati in ki se gibljejo med odgovornostjo brez svobode ter svobodo brez odgovornosti.

Pa vendar, ali je usoda politike – kakor tudi usoda družine – resnično zavezana samo dvema enako zgrešenima odgovoroma na padec temeljne funkcije Imena Očeta? Ali se politično dejanje, kakor tudi starševstvo, res lahko uresničuje zgolj po poti represije, kjer senca Očeta pade na svobodo subjekta, ali pa zgolj po poti razrušenja vsakega smisla očetove besede in posledične odsotnosti, ki subjekta požene v tavanje in iskanje orientacije v kaotičnem svetu?

Odgovor, ki ga na osnovi Lacana ponuja Recalcati, je signifikanten. Ta odgovor je: singularno pričevanje. V času, ko so se ideološke orientacije glede tega, kaj je oče, izčrpale, odgovor na to pa ne more biti očetovska neodgovornost kot posledica njegovega ciničnega simptomatskega uživanja, tega odgovora ni mogoče najti na ravni univerzalističnih dispozitivov, pač pa ga je treba vedno znova iznajti. Način invencije, kako povezati Zakon z željo, ni dan vnaprej, temveč je – kot pravi Recalcati – »eno samo singularno dejanje: utelešenje zavezništva med Zakonom in željo, ki pomeni etično gesto odgovornosti do lastne želje.« Primere tega, kaj pomeni singularno pričevanje, v katerem očetovstvo preseže vsak ideološki, pedagoški in genealoški normativ, Recalcati ponazori z liki iz književnosti in kinematografije, ki utelešajo željo v njenem zavezništvu z Zakonom in tako demonstrirajo, kaj pomeni očetovstvo v času njegovega največjega propadanja.

 

In v tem singularnem pričevanju je nenazadnje tudi odgovor na vprašanje, kako v slovenskem prostoru vzpostaviti spremembo političnega diskurza. Če odgovor na to, kako na subjektivni ravni povezati Zakon in željo, predstavlja singularno pričevanje, se odgovor na družbeni ravni zariše na horizontu politike singularnega. To ni politika, ki bi merila na individualizem, ki je v svoji osnovi antisocialen, saj izključuje drugega. Prav tako pa ne meri na kolektivizem, ki bi temeljil na vsiljevanju Enega normativa za vse. Politika singularnega je v prvi vrsti reartikulacija politike, ki deluje kot destabilizator družbenih dozdevkov in tako odpira možnost preloma z logiko, ki opredeljuje obstoječo družbeno vez. S tem pa odpira možnosti novega razmerja med svobodo in odgovornostjo ter zavezništva med Zakonom in željo.

Svoboda namreč ni niti abstraktni ideal niti carte blanche za narcistične strasti. Tako kot odgovornost do drugega ni niti breme dolžnosti niti privilegij za njegovo uničenje. Združiti svobodo in odgovornost pomeni živeti svojo željo kot Zakon. To pa je tudi glavno sporočilo etike psihoanalize, kot jo je opredelil Lacan: živeti svojo željo kot Zakon je edini etični imperativ. Ta etični imperativ je mogoče uresničevati izključno na podlagi povezanosti med lastno svobodo in odgovornostjo do Drugega. Utelesiti to povezanost je tisto, kar nenazadnje v 21. stoletju lahko ostane od očeta in sovpade z neposrednim korolarijem lekcije politike singularnega: da je naša odgovornost do drugega vselej tudi naša najvišja oblika svobode.